Dogodki

Sreda v Šentpetrski cerkvi

Sreda Small

Torkovci, kakor se včasih imenujemo člani starejše  zakonske skupine pri Sv. Petru v Ljubljani se srečujemo v razširjeni sestavi ( pridružijo se nam še prijatelji iz Brezovice) še ob sredah in se zato takrat imenujemo – sredniki. Namen našega druženja so izleti ali obiski kulturnih ustanov, prireditev. Z veseljem in hvaležnostjo spoznavamo kako lepa je naša domovina in s koliko dragocenostmi smo obdarjeni. Bogu hvala za vse!

Minulo, deževno sredo smo se odločili, da bomo obiskali našo Šentpetersko  cerkev. Večina srednikov izhaja iz Šentpeterske župnije, vendar o tem našem občestvenem domu kot stavbi in kraju umetnosti malo vemo. Povabili smo prijatelja arhitekta Jožeta Marinka, s katerim smo  se sprehodili skozi čas in sledi, ki so jih v naši cerkvi pustili nešteti ljudje, ki so zanjo  duhovno in materialno skrbeli in vztrajali v vseh časih.

Cerkev Sv. Petra naj bi na tem mestu stala že okoli leta 800, zagotovo pa je najstarejša župnija v Ljubljani in je bila središče velike prafare, ki je obsegala območje celotne Ljubljanske kotline.

Sam razvoj cerkve je naš vodič razdelil v naslednja obdobja: nastanek cerkve, obdobje baroka, obnova po potresu, obnova arhitekta Vurnika in novejše obnovitve, ki so sledile  smernicam II. Vatikanskega koncila.

Ko obiskovalec vstopi v samoto cerkve je očaran. Igra primerne svetlobe lahko še pripomore k prevzetosti in dotiku božje bližine. Freske v kupoli in na stropu glavne ladje so delo umetnika Franca Jelovška. V cerkvi je v stranskih oltarjih še par njegovih slik.  Pravi biser je kamnita prižnica, ki je bila prenesena iz podrte frančiškanske cerkve in je na njej upodobljen sv. Frančišek Asiški. Podobe  v  oltarjih obeh stranskih ladij so večina delo Valentina Metzigerja. Posebej  smo bili pozorni na podobo sv. Florjana, kjer je ob svetnikovem vznožju upodobljeno Šentpetersko predmestje.

V apsidi nas je Jože  spomnil, da je bila cerkev v potresu konec 19. stol. precej poškodovana. Pri tedanji prenovi je sodelovalo več umetnikov; takrat so cerkev podaljšali in ko se na stropu zaključijo Jelovškove freske, se  v uprizorjenih oblakih in angelcih mehko nadaljuje podoba Boga Očeta in Marije, seveda drugega umetnika.

Lepo rezbarsko delo so spovednice, zgornji, ena s podobo usmiljenega očeta in druga s podobo dobrega pastirja.

Ob velikih praznikih in posebnih slovesnostih so prižgani vsi trije veliki lestenci in takrat notranjost cerkve zažari v posebni lepoti.

Poleg novejših posegov v prezbiteriju, je arhitekt Matija Marinko prestavil krstni kamen, ki ga je cerkvi daroval leta 1611 škof Tomaž Hren, v prostor pred prezbiterijem. Nad njim je kamnita plošča (nekdanja oltarna miza) s podobo Janeza Krstnika in Jezusa ob njegovem krstu.

Pogledali smo tudi v obe prenovljeni zakristiji in začutili kako p. Cristian odgovorno skrbi za vse cerkvene prostore, tudi tiste ki niso na očeh vsem vernikom.

Naj zaključim z mislijo, ki jo je na začetku našega ogleda rekel Jože Marinko:»Vsa lepota cerkve naj ima en namen, da se človek v lepem umiri in se obrne k Bogu.«

Marija Globokar

Molitev rožnega venca

rožni venec Small

Tako je zatrdil sveti oče, ko je govoril, da ni nič nemogoče, če se z molitvijo obrnemo na Boga. Z nizanjem jagod rožnega venca drugo ob drugo nas Bog bogati z vero, upanjem, ljubeznijo.

Spokojnost in mir ležeta med nas ob skupni molitvi. Z rožnim vencem premišljujemo o Jezusovem rojstvu, delovanju, trpljenju, poveličanju. Svet se ustavi, Bog nam odpre vrata, skozi katera vstopamo v svet njegove ljubezni in zaupanja. Povezani v veri z molitvijo stopamo čez ovire, ki so se zdele še trenutek pred tem nerešljive, korak, ki je zašel na stranpoti, ima jasno smer.

Angel miru je fatimskim pastirčkom naročil, naj molimo, mnogo molimo, saj imata srci Jezusa in Marije z nami načrte usmiljena, naj neprenehoma darujemo Najvišjemu molitve in žrtve. 

Povezani v molitvi smo kot jagode na rožnem vencu, ki ga Bog drži v svojih rokah. Objema nas, nas tolaži in nam vliva veselje. Njegova volja je brezmejna, ko nas vodi ljubezen do Njega, vedno znova nam sporoča, da želi bivati v naših srcih, tu ga lahko najdemo. In kako blagodejno je to, ko molitev odstira razumevanje vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti. 

Ob prihajajočem prazniku vseh svetih ne pozabimo na Jezusovo obljubo: »Tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bo samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja. Posebne obljube se namreč nanašajo na zadnjo uro: milost srečne in spokojne smrti. Tisti, ki sami z zaupanjem in vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo tako molili.«

Janja Pavlin