Na 7. velikonočno nedeljo, 13. maja, je bilo v naši cerkvi še posebej slovesno. Cvetje in okrašene prve klopi ter nad oltarjem razgrnjen, z zlatimi črkami zapisan napis »Jezus, moj prijatelj!«, so takoj ob vstopu dali vedeti, da je bil prav poseben dan. Deset prvoobhajancev v belih tunikah s svečo v roki je v procesiji pristopilo pred oltar in, že pripravljeni, pričakovalo svoje prvo srečanje z Evharističnim Jezusom, ki so ga ta dan na prav poseben način sprejeli v svoje srce.

Župnija se je že od začetka pastoralnega leta pripravljala na ta dogodek. Vztrajni molivci so vse leto, še zlasti pa v zadnjih mesecih molili za štiri fante in šest deklet, ki jih je katehistinja Špela v sodelovanju z župnikom p. Cristianom vsak teden temeljito pripravljala na prejem njihovega drugega zakramenta uvajanja v krščanstvo.

Toda niso se samo prvoobhajanci pripravljali, tudi starši so se dobili z župnikom in katehistinjo, najprej zaradi svoje duhovne priprave, nato pa tudi zaradi praktičnih dogovorov, da bi ta slovesni dogodek pripravili na kar se da lep, doživet način.

Tako je tudi bilo. Nekdo je poskrbel za okrase in cvetje, drugi za fotografije, mamice za pecivo, drugi za uvode in berila, vsi skupaj pa za čiščenje in krašenje cerkve. Morali bi videti skupino očkov na kupu, kako s krpami in metlami pucajo cerkvene klopi in tla!

Nedeljska maša je bila milosten trenutek najprej za prvoobhajance – to se je videlo na njihovih vedrih obrazih – nato tudi za vse župljane, zlasti za domače in svojce, ki so napolnili cerkev. Starši so otroke presenetili s priljubljeno »Prvoobhajancu« (od skupine Gloria). Z župnikom p. Cristianom je somaševal p. Danilo Holc ob sodelovanju diakona Vladimirja Rufina in ministrantov. Prepeval je mešani otroški in mladinski zbor ob spremljavi Mojce Haller in Petra Poredoša na klaviaturah, Pie Klemenčič na flavti, Špele Marinko na violini, vsi skupaj pa pod taktirko zborovodkinje Ane Gombač. 

Starši so se župniku in katehistinji zahvalili s skromno pozornostjo, po koncu bogoslužja pa je bilo fotografiranje z domačimi in p. Cristianom, nato pa pogostitev ob dobrotah, ki so jih spekle mamice, babice, tete ….

Sedaj naši prvoobhajanci že sproščeno pristopajo k sv. obhajilu in se veselo udeležujejo tako izvirnih šmarnic o misijonarju Frideriku. Bomo jih veseli tudi v prihodnje, zlasti ob nedeljskih mašah in drugih milostnih trenutkih našega župnijskega občestva, ki ga takšni trenutki še bolj povezujejo.

I. V.

Pomlad  je čas, ko se ljudje radi odpravimo  od doma, odkrivat tuje kraje in spoznati  duhovnost in kulturo ljudi, ki tam živijo.  

Konec aprila, od 27.- 29., smo župljani župnije Sv. Petra v organizaciji turistične agencije Aritours in z duhovnim vodstvom p. Cristiana  romali v Italijo.

Zgodnji odhod izpred naše cerkve je obetal, da bomo že  prvi dan romanja marsikaj videli in doživeli. Na griču nad mestom Bologna stoji mogočno romarsko svetišče »Madonna di San Luca«, kjer je p. Cristian daroval prvo romarsko mašo. Bazilika je bila zgrajena v začetku 18. stoletja in v njej hranijo čudodelno podobo-ikono Marije z Jezusom, ki naj bi jo po izročilu naslikal evangelist Luka.

Vožnjo smo nadaljevali v pokrajino Toskano, mimo Firenc do mesteca Vinci, kjer je bil v 15. stol. rojen znameniti renesančni arhitekt, izumitelj , kipar in slikar Leonardo da Vinci. Obiskali smo njegovo rojstno hišo in v muzeju občudovali njegove stvaritve.

Enosmerne ulice in visok avtobus so bile težave, ki jih je korajžno premagoval naš voznik  in nas pripeljal do hotela v zdraviliškem mestu  Montecatini Terme.

Naslednje jutro smo  peš odšli v novejšo  cerkev, posvečeno Mariji, kjer  je p. Cristian daroval drugo romarsko mašo. Pri vseh mašah na romanju

je ponosno ministriral Miha Poredoš .

Program za drugi dan je bil obsežen, zato smo se po »hitrem« zajtrku odpeljali do mesta Portovenere, kjer se začenja sloviti zaliv pesnikov. Naslov je zveneč, mi pa smo v zalivu videli veliko križarko in Natove bojne ladje; za voden ogled znamenitosti v mestu je zmanjkalo časa.

Vkrcali smo se na ladjo  in odpluli  v Cinque Terre. To je pet slikovitih ribiških vasic, stisnjenih ob strmo obalo, kjer so nanizane arhitekturno zanimive hiše pastelnih barv. Kako iznajdljivi in trdoživi so in so morali biti ljudje, da so preživeli v trdih pogojih življenja. Tudi množice turistov v sedanjem času prav gotovo vplivajo na  njihov način življenja.

Gneča je bila velika, vroče je bilo in negodovanje se je plazilo med nami… Z božjo pomočjo, angeli varuhi in molitvijo, s katero nas je p. Cristian odvrnil od slabih misli, smo precej v večer prišli do našega hotela v okolici Parme.

Zadnji dan naše poti smo začeli gurmansko. V sirarni blizu Parme smo si ogledali proizvodnjo slovitega parmezana »Parmigiano Reggiano«, ga okušali in seveda tudi kupovali; pa še kakšne dobrote za zraven.

V Parmi smo šli skozi vrvenje množice  na notranjem trgu palače Pilotta do stolnice posvečene Mariji Vnebovzeti in si jo ogledali ter do krstilnice, ki stoji jugozahodno od stolnice in je med najpomembnejšimi te vrste.

Pot smo nadaljevali do Mantove, s slikovito lego ob reki Mincio, ki v obliki jezera skoraj povsem obkroža mesto. Zgodovinska moč in vpliv mesta, ko je v njem vladala družina Gonzaga sta Mantovo naredila za eno glavnih umetniških, kulturnih in zlasti glasbenih središč severne Italije in države kot celote. Sprehodili smo se mimo Vojvodske palače, lepih trgov, pogledali še v stolnico Sv. Petra, v Rotundo svetega Lovrenca in zaključili z mašo v renesančni cerkvi Sv. Andreja.

Nebo je zbiralo temne nevihtne oblake, mi pa smo hiteli na avtobus in nevihti ušli.

Na poti domov so kilometri neverjetno hitro ostajali za nami in nekaj pred polnočjo smo bili pred domačo cerkvijo, hvaležni za srečno pot, za duhovno rast in nove izkušnje.

Marička Globokar