Pomlad  je čas, ko se ljudje radi odpravimo  od doma, odkrivat tuje kraje in spoznati  duhovnost in kulturo ljudi, ki tam živijo.  

Konec aprila, od 27.- 29., smo župljani župnije Sv. Petra v organizaciji turistične agencije Aritours in z duhovnim vodstvom p. Cristiana  romali v Italijo.

Zgodnji odhod izpred naše cerkve je obetal, da bomo že  prvi dan romanja marsikaj videli in doživeli. Na griču nad mestom Bologna stoji mogočno romarsko svetišče »Madonna di San Luca«, kjer je p. Cristian daroval prvo romarsko mašo. Bazilika je bila zgrajena v začetku 18. stoletja in v njej hranijo čudodelno podobo-ikono Marije z Jezusom, ki naj bi jo po izročilu naslikal evangelist Luka.

Vožnjo smo nadaljevali v pokrajino Toskano, mimo Firenc do mesteca Vinci, kjer je bil v 15. stol. rojen znameniti renesančni arhitekt, izumitelj , kipar in slikar Leonardo da Vinci. Obiskali smo njegovo rojstno hišo in v muzeju občudovali njegove stvaritve.

Enosmerne ulice in visok avtobus so bile težave, ki jih je korajžno premagoval naš voznik  in nas pripeljal do hotela v zdraviliškem mestu  Montecatini Terme.

Naslednje jutro smo  peš odšli v novejšo  cerkev, posvečeno Mariji, kjer  je p. Cristian daroval drugo romarsko mašo. Pri vseh mašah na romanju

je ponosno ministriral Miha Poredoš .

Program za drugi dan je bil obsežen, zato smo se po »hitrem« zajtrku odpeljali do mesta Portovenere, kjer se začenja sloviti zaliv pesnikov. Naslov je zveneč, mi pa smo v zalivu videli veliko križarko in Natove bojne ladje; za voden ogled znamenitosti v mestu je zmanjkalo časa.

Vkrcali smo se na ladjo  in odpluli  v Cinque Terre. To je pet slikovitih ribiških vasic, stisnjenih ob strmo obalo, kjer so nanizane arhitekturno zanimive hiše pastelnih barv. Kako iznajdljivi in trdoživi so in so morali biti ljudje, da so preživeli v trdih pogojih življenja. Tudi množice turistov v sedanjem času prav gotovo vplivajo na  njihov način življenja.

Gneča je bila velika, vroče je bilo in negodovanje se je plazilo med nami… Z božjo pomočjo, angeli varuhi in molitvijo, s katero nas je p. Cristian odvrnil od slabih misli, smo precej v večer prišli do našega hotela v okolici Parme.

Zadnji dan naše poti smo začeli gurmansko. V sirarni blizu Parme smo si ogledali proizvodnjo slovitega parmezana »Parmigiano Reggiano«, ga okušali in seveda tudi kupovali; pa še kakšne dobrote za zraven.

V Parmi smo šli skozi vrvenje množice  na notranjem trgu palače Pilotta do stolnice posvečene Mariji Vnebovzeti in si jo ogledali ter do krstilnice, ki stoji jugozahodno od stolnice in je med najpomembnejšimi te vrste.

Pot smo nadaljevali do Mantove, s slikovito lego ob reki Mincio, ki v obliki jezera skoraj povsem obkroža mesto. Zgodovinska moč in vpliv mesta, ko je v njem vladala družina Gonzaga sta Mantovo naredila za eno glavnih umetniških, kulturnih in zlasti glasbenih središč severne Italije in države kot celote. Sprehodili smo se mimo Vojvodske palače, lepih trgov, pogledali še v stolnico Sv. Petra, v Rotundo svetega Lovrenca in zaključili z mašo v renesančni cerkvi Sv. Andreja.

Nebo je zbiralo temne nevihtne oblake, mi pa smo hiteli na avtobus in nevihti ušli.

Na poti domov so kilometri neverjetno hitro ostajali za nami in nekaj pred polnočjo smo bili pred domačo cerkvijo, hvaležni za srečno pot, za duhovno rast in nove izkušnje.

Marička Globokar