Sreda v Šentpetrski cerkvi

Sreda Small

Torkovci, kakor se včasih imenujemo člani starejše  zakonske skupine pri Sv. Petru v Ljubljani se srečujemo v razširjeni sestavi ( pridružijo se nam še prijatelji iz Brezovice) še ob sredah in se zato takrat imenujemo – sredniki. Namen našega druženja so izleti ali obiski kulturnih ustanov, prireditev. Z veseljem in hvaležnostjo spoznavamo kako lepa je naša domovina in s koliko dragocenostmi smo obdarjeni. Bogu hvala za vse!

Minulo, deževno sredo smo se odločili, da bomo obiskali našo Šentpetersko  cerkev. Večina srednikov izhaja iz Šentpeterske župnije, vendar o tem našem občestvenem domu kot stavbi in kraju umetnosti malo vemo. Povabili smo prijatelja arhitekta Jožeta Marinka, s katerim smo  se sprehodili skozi čas in sledi, ki so jih v naši cerkvi pustili nešteti ljudje, ki so zanjo  duhovno in materialno skrbeli in vztrajali v vseh časih.

Cerkev Sv. Petra naj bi na tem mestu stala že okoli leta 800, zagotovo pa je najstarejša župnija v Ljubljani in je bila središče velike prafare, ki je obsegala območje celotne Ljubljanske kotline.

Sam razvoj cerkve je naš vodič razdelil v naslednja obdobja: nastanek cerkve, obdobje baroka, obnova po potresu, obnova arhitekta Vurnika in novejše obnovitve, ki so sledile  smernicam II. Vatikanskega koncila.

Ko obiskovalec vstopi v samoto cerkve je očaran. Igra primerne svetlobe lahko še pripomore k prevzetosti in dotiku božje bližine. Freske v kupoli in na stropu glavne ladje so delo umetnika Franca Jelovška. V cerkvi je v stranskih oltarjih še par njegovih slik.  Pravi biser je kamnita prižnica, ki je bila prenesena iz podrte frančiškanske cerkve in je na njej upodobljen sv. Frančišek Asiški. Podobe  v  oltarjih obeh stranskih ladij so večina delo Valentina Metzigerja. Posebej  smo bili pozorni na podobo sv. Florjana, kjer je ob svetnikovem vznožju upodobljeno Šentpetersko predmestje.

V apsidi nas je Jože  spomnil, da je bila cerkev v potresu konec 19. stol. precej poškodovana. Pri tedanji prenovi je sodelovalo več umetnikov; takrat so cerkev podaljšali in ko se na stropu zaključijo Jelovškove freske, se  v uprizorjenih oblakih in angelcih mehko nadaljuje podoba Boga Očeta in Marije, seveda drugega umetnika.

Lepo rezbarsko delo so spovednice, zgornji, ena s podobo usmiljenega očeta in druga s podobo dobrega pastirja.

Ob velikih praznikih in posebnih slovesnostih so prižgani vsi trije veliki lestenci in takrat notranjost cerkve zažari v posebni lepoti.

Poleg novejših posegov v prezbiteriju, je arhitekt Matija Marinko prestavil krstni kamen, ki ga je cerkvi daroval leta 1611 škof Tomaž Hren, v prostor pred prezbiterijem. Nad njim je kamnita plošča (nekdanja oltarna miza) s podobo Janeza Krstnika in Jezusa ob njegovem krstu.

Pogledali smo tudi v obe prenovljeni zakristiji in začutili kako p. Cristian odgovorno skrbi za vse cerkvene prostore, tudi tiste ki niso na očeh vsem vernikom.

Naj zaključim z mislijo, ki jo je na začetku našega ogleda rekel Jože Marinko:»Vsa lepota cerkve naj ima en namen, da se človek v lepem umiri in se obrne k Bogu.«

Marija Globokar