Prvo sveto obhajilo

PRVOOBHAJANCI 2017 Small

»In Božja beseda se je širila, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo in tudi veliko duhovnikov je sprejelo vero,« (Apd 6,7) smo slišali na peto velikonočno nedeljo. »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1) je evangelijska misel, ki nas je spremljala tekom svete maše.

In bila je veličastna. Izjemna. Na vsakem koraku, na vsakem oltarju in v vsakem kotičku naše mogočne cerkve se je kot dišeče kadilo valilo prijetno vznemirjenje ob prejemu zakramenta prvega svetega obhajila. Cerkev se je odela v tančico belih marjetic in pentelj ter tako nežno pobožala srca otrok in ostalih župljanov. Skupaj z veličastno procesijo in izjemnim pevskim zborom je oznanjala, da je pred našimi veroučenci pomemben mejnik. Nanj so se dolgo pripravljali. Celo veroučno leto. Pozimi so se prvič spovedali, tekom leta so se s srčno katehistinjo Špelo poglobljeno pogovarjali o zakramentu, ki ga bodo prejeli, od 8. maja pa so se pripravljali s »sedemdnevnico«. Sodelovali so pri šmarnicah, po sveti maši pa so se duhovno pripravljali in vadili za dan, ko bodo prejeli zakrament.

Končno so od patra Cristiana zaslišali: »Kristusovo telo«. Žareli so od zadovoljstva, ko so se mirno in dostojno vrnili do svečane klopi pred oltarjem. Tako oni kot mi starši smo čutili, da so v hipu malce odrasli. Da se je nekaj spremenilo. Za vedno. Prejeli so Kristusa.

Jernej Pavlin