Dogodki

Molitev rožnega venca

rožni venec Small

Tako je zatrdil sveti oče, ko je govoril, da ni nič nemogoče, če se z molitvijo obrnemo na Boga. Z nizanjem jagod rožnega venca drugo ob drugo nas Bog bogati z vero, upanjem, ljubeznijo.

Spokojnost in mir ležeta med nas ob skupni molitvi. Z rožnim vencem premišljujemo o Jezusovem rojstvu, delovanju, trpljenju, poveličanju. Svet se ustavi, Bog nam odpre vrata, skozi katera vstopamo v svet njegove ljubezni in zaupanja. Povezani v veri z molitvijo stopamo čez ovire, ki so se zdele še trenutek pred tem nerešljive, korak, ki je zašel na stranpoti, ima jasno smer.

Angel miru je fatimskim pastirčkom naročil, naj molimo, mnogo molimo, saj imata srci Jezusa in Marije z nami načrte usmiljena, naj neprenehoma darujemo Najvišjemu molitve in žrtve. 

Povezani v molitvi smo kot jagode na rožnem vencu, ki ga Bog drži v svojih rokah. Objema nas, nas tolaži in nam vliva veselje. Njegova volja je brezmejna, ko nas vodi ljubezen do Njega, vedno znova nam sporoča, da želi bivati v naših srcih, tu ga lahko najdemo. In kako blagodejno je to, ko molitev odstira razumevanje vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti. 

Ob prihajajočem prazniku vseh svetih ne pozabimo na Jezusovo obljubo: »Tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bo samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja. Posebne obljube se namreč nanašajo na zadnjo uro: milost srečne in spokojne smrti. Tisti, ki sami z zaupanjem in vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo tako molili.«

Janja Pavlin

 

Sv. maša v Krnici 2017

krnica Small

Prvo oktobrsko soboto sem zopet dobil Borutov klic: »Greš kaj v hribe al' boš samo spal? Pojdi ven iz megle, tam za gostimi oblaki sije gorko sonce. In glej, sije tudi zate! Pa še koga vzemi sabo!« Iz meglene Ljubljane smo bili povabljeni v Krnico, kjer je bila maša. Ob oltarju se je pogovor nadaljeval: »Kako si? Živiš s polnimi pljuči? Si še zavzet, zadovoljen, pokončen? Imaš dovolj rad svoje bližnje? Si jih danes kaj pobožal?« Pač, Borut nas ni nikoli šparal. Sam je bil izjemno goreč kristjan, mož in prijatelj. Borut Lajevec, ki se je smrtno ponesrečil jeseni 2001 v severni steni Mojstrovke, nas še zdaj vsako leto zbere pri maši v Krnici. Nekaj let smo hodili pod steno Mojstrovke, zadnja leta pa je maša kar v Krnici. Naravna katedrala stoji sredi ušiljenih vršacev, ki jih tu in tam preleti kakšna kavka ali pa airbus. Letos je bila katedrala še dodatno jesensko okrašena, pogrnjena z živozeleno popašeno travo, posuta s kravjaki in toplimi sončnimi žarki. Je bilo pa žarkov dovolj za prav vse! Pa tudi za vse mimoidoče, ki so se čudili veliki občestveni množici. Ob taki maši se vzdušje kar srka. »Mejduš, kako je lepo! Lepše bo samo še v nebesih!« Tisto uro je bilo res veliko topline poslane v nebo, prav tja do Boruta, Vikija ter drugih. In nazaj - z opombo: »Vi ste sol! Pa radi se mejte!«

 

Marko Potočnik